S simbolističnim romanom Na klancu (1902) je Ivan Cankar postavil literarni spomenik svoji materi in vanj zapisal zgodovino svoje domačije. V pismu Ani Lušinovi, ki ga je 6. avgusta 1902 poslal z Dunaja, je zapisal: »Za prihodnjo Matico sem napisal daljši roman Na klancu. To je spomenik moji materi – in takega spomenika še ni imela kmalu človeška mati. Postavil sem ga z veliko ljubeznijo.« 
Ženska je osrednji lik v kar sedmih Cankarjevih romanih in to velja tudi za roman Na klancu, Cankar pa je prvi slovenski pisatelj, ki je žensko prikazal kot pomembno individualno bitje in je v svojih delih razbijal ženske in moške stereotipe. V romanu so številni avtobiografski elementi: odraščanje v revnem delavskem okolju Vrhnike, Cankarjev oče je bil krojač, ki je obrt opustil, ko so na Vrhniki odprli trgovino s konfekcijo, in nato zapustil družino, kot jo zapusti Tone Mihov. Prav tako je Cankarjeva mati zelo težko preživljala veliko družino, Ivan Cankar pa je bil, kot Lojze, zelo nadarjen in mu je, da je lahko nadaljeval šolanje na ljubljanski realki, finančno pomagala vrhniška gospoda. 
Z romanom je Cankar dosegel prvi večji uspeh pri bralcih, dr. Ivan Robida pa ga je označil za »umotvor, kakor jih imamo Slovenci malo, kakor jih se ne najde bogvekoliko tudi ne med drugimi, večjimi srečnejšimi narodi«.
Roman je sestavljen iz osmih poglavij, ki opisujejo Franckino življenje od rane mladosti do smrti. Tokratna priredba Cankarjevega romana se osredotoča na Francko in njeno doživljanje sveta, lastne usode in usode njenih otrok. Tek za vozom, ki je opisan v prvem poglavju, se v romanu ponavlja kot simbol nezmožnosti preseganja življenjskih omejitev, ki jih v Franckinem primeru določa revščina. Francka je ujeta v spone okolja in družbe, ne glede na trud in železno voljo do življenja, se iz spon revščine ne morejo izkopati ne Francka ne njeni otroci. Lojzetu, srednjemu otroku, sicer uspe nadaljevati šolanje, kar bi mu omogočilo prestop v višji družbeni razred, vendar se iz spon revščine vseeno ne more rešiti. Francka se zaveda, kako pomembna je izobrazba, ki bi sinu Lojzetu odprla vrata v boljše življenje, vendar brez družbene podpore, sama finančnega bremena sinovega šolanja ne zmore. Izkaže se, da je družba tista, ki bi lahko posamezniku omogočila preboj v višji socialni razred. Klanec je kraj, kjer prebivajo reveži, kraj, od koder se ne moreš rešiti. Tudi tisti, ki so klanec poskušali zapustiti, Franckin mož, Tone Mihov in Franckini trije otroci, Tone, Lojze in Francka, se ne uspejo rešiti iz primeža revščine. 
Cankar je bil oster družbeni kritik in izrisovalec družbenih krivic in neenakosti, in čeprav se nam zdi začetek 20. stoletja popolnoma drug čas, je tudi današnja družba zaznamovana s socialnimi stiskami, družbeno determiniranostjo in neenakostjo. Tako Cankarjev roman Na klancu ostaja kritika mehanizmov družbenega in ekonomskega zatiranja deprivilegiranih slojev prebivalstva. Cankar je v romanu ostro izpostavil izkoriščevalsko razmerje med delavci in kapitalisti, slabe delovne razmere, revščino in nezaposlenost. 
Ekonomsko nasilje, ki ga doživlja Francka, je danes enako. Vladajoči razred, ki mu diktirajo želje kapitala, ne deluje v dobro posameznika in skupnosti, ampak ljudem vsiljuje reforme, katerih cilj je ukinjanje socialnih transferjev za najranljivejše in omogočanje prekarnih delovnih razmerij, ki vodijo v nesigurnost in odvisnost.
»Zazdelo se ji je, da ne doide nikoli voza in nikoli židane rute in da bo zmerom vse tako pusto in žalostno. Če bi tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela voza ne židane rute, ne maslenega kruha.«